D olgu res je, k a r le ža ti v m o ji je č i morem jest, al ke to p ro v spregledvati je st začnem, m orem spoznati,.
de n jo n i tešku prenest.
Ja, col, de ta tem na ječa m i je ta narveča sreča.
M ore veče sreča b iti?
V to z ž o v n irji bom pelan, de kus n i se po dstopiti
me nobedn al ka j s tr iti m i, od teh bom varovan.
Ja, še edn col pred v ra ti z nago sablo m ore stati.
V enmu gradu je st stanujem en[g]a vsokga vajvoda, in deslih na potrebujem je rp e rg teh in na plačujem
čimža tu nobenega,
vonder s teh nobedn mene tu p o sili von na žene.
K d u r sem predm e oče p rid ti, m ore dosti dolgu stat
na dvorišu te r p ro s iti, ušliš m oj tu k e j zadobiti,
ve čkra t tu d dragu plačvat te r scer tok, de bode njem u m alkedej tu prpušenu.
Krem es to k trd u zapreti v stanu n i svojga zlata, koke r mene (de b kdu vze ti me na m ogi) té im e ti
tu vseskus zaprtega.
Ja, sam K lu ke c be se v r it i sem na m ogi, pome p rid ti.
Bres s k rb i vse v m o ji je č i tu k a j m irn u je s t ležim , en služabnek m eni streči m ore tu k a j vsa ki reči,
vse skus njega je st dobim . On, p r ja tl ta m oj zveste, m i prnese p it in jeste.
P ič lu res je , k a r on m eni tu skus lineo pom oli,
de b preveč na b lu к nobeni škodi, vse kosilce v eni
sami iì h t i le s to ji.
Z avle zdravje vin a p iti on na sme m i p rp u s titi.
Т о ки treznega d rž a ti mene m ore on vselej,
de, ke b je s t k je krog š to rk la ti je l al se opotekati,
na p o b il glavo kedej te r de b d ru g i dan debele grče mene na bolele.
-57-P rost od tlake, prost od dela sem je st tu k a j vsaké čas.
In de b lih se m ordej vnela te r s plemenam že gorela
k je col ena cela vas, me nehče vodó n o siti sem na sile n jo gasiti.
Sonce nigdar me na peče, v h la d n i senci je st sedim, znoj is čela m i na teče, deš da mene na prteče,
b u rje se je st na bojim . M uh na šlišem je st šum eti in tu d ne kom arjov p e jti.
A l k a r narveč je od tega, žena tu k a j na ragia nad glavo te r se na krega, de n ji m anka unga, tega
in de njena na vela, de o tro k za k ru h ve ká ti m i n i treba pošlušāti.
Srečna ječa, v te b i spati dosti časa je s t im am , v te b i tu h ta t, v te b i b ra ti, koke r očem, al p isà ti
vselej bres vse zmote znam.
T i tedej, o luba ječa, si narveče m oja sreča. —
047430
M a rtin K u ra lt
JU TR E JN A PESEM E N IG A K R A JN S K IG A K M E T A POLETU
Ze
se tem nôte negúdna goSáva, skoz petelina ozm érjana, loč;v id ’ se odtégvat ta črna pušava, dalej pobéga zanikm a noč.
Sonce se bliža m očnejši svetloba te že opešane zvejzde gasi;
žlahtno rudēčje nu lepa zlatôba semkaj čez nébo nu h rib e cedi.
T ičkov že n i več po gnezdih, n jih hišah, gor so po te n kim u lu ftu na p ó t״,
hvalo v slådko naštim anih vižah pét pom ladênim u dnevu naprot.
P ridno brenči med vratcam čebelca in u se m uja sestrám i oznant, de je čas nőst v voSéne predelca,
k a r je po rožcah medéniga, h ran t.
K liče jo , prós jo ovcé in u krave, к so se pokorno snoč dale perpet, de b i do žm āhtno porôsene tra ve ôtel d o b ró tliv pastine odpret.
Póvsod se, k á rk o l le sópe živle n ja , vun iz to ž liv ig a span ja ravna;
póvsod veséla lu č dvekaj s tv a rje n ja čisto spoznat in u gledat nam da.
-59-Č lovk, к te je večna m odrost iz v o lila za gospodarja čez zêmlo s tu rit, zbud se nu h it’ tu d t i skoz opravila
k rā ji čez to tô jo podložnico b it!
č lo v k , ne zastojn tig a stvárnka podoba, к imaš t i to lk a jn njegove oblast’, delat! N argrš b i b la tó ja lenoba.
D elat! Le delo da sad in u čast.
E FE S K A V D O V A
N ekdaj je b ila na á jd o vski dežēli ta k prid n a žena, de moža štim āla in držala se ga ko sm ola jé li
do zadne vúre, de ga sm rt pobrała.
К* so ga iz hiše ven nesli in b ile peli, segla po nož’, de b’ si srcé p re kla la ; al zm islila, de b״ blo prem al trp e ti;
zalúbo s tri od lakote vu m ré ti.
Teče tedaj na b rito f zunaj mesta in se s k riv a j zapre v pokopališe, k ir ta m rtv i Ieži; sama n je zvesta dekla jo sprem i in m okre oči si briše;
ona nad trugo, vsa z v ita ko presta, počas ž iv le n ja se vodrešit iše;
in na to vižo sta dva dná pretekla, de stradata na sm rt gospa in dekla.
D ekla jo prosi in d o b ri svèt ne špara, de b’ se saj ta k nesm ilno ne u m o rila ; al stanovitna vdova nič ne m ara za nje besede; zastojn pom enila sta se strica za n jó ; vôna ne bara,
kaj bo mestna gosposka a l žlahta s trila ; de hoče um ret, p r tem trd n ó vostáne in od lubga m rlič a se ne gane.
Na jê n ih s ta rih groblah, za o g ra j’, k ir im a jo t i m rtv i n jih gom ile, od kapélce ne dálej k ’ en luõáj mestne galge sto jé in u kóla g n ile ; in ravno v tis tih dneh en to lo va j, k tirg a so dolgo vse ríh te lo v ile
— K lukec, cele d ’žēle strah im enván — je padel v róke in na sm rt je b il djan.
D ru g im za nauk so u ka zá li sodniki, de K lu ke c im a ta k dolgo viseti, d o klè r de ga bo ka j ostai’ na š trik i;
in ak se kdo podstopi dől ga vzeti, re š ili ga ne bojo vsi sv e tn ik i;
on pojde namést K lu k c a méglo žret.
Z la s ti pa v to prepóvd je zapopáden ž o ln ir, k i bo na stražo k jè posáden.
N aj ga v á rje tedaj, de dől ne pade, al de z véSam po zraku m u ne uíde, al de m u ga ponoči kdo ne ukrade;
naj bode, ka ko r če, ak proč m u pride, obešen namest njega bo brez gnade!
Na to povêle,k se pravično vide, en m ladi, lep in sprém etni soldat na groble je poslan za varha stat.
M ine dan in se s tri noč ta k oblačna, de se v id ’ pred nosam dva koraka.
Ta boga vdova, vsa sklučena in lačna, ne je n ja žalovat, le s m rti Čaka.
G o ri v kapélci léSerba m rtvačna.
Dolgčas soldatu, к ne p ij è tobaka tedaj za lu č jo prleze počasi,
ču ti, de se k a j živga n o tri glási.
K ״ je m očni korenák, vzdigne vra ta ,
P r t i besedi on j i za róke seže in m o re b iti jo enom álo stiska.
D ekla, k i rada v id ׳, da se ka j veže, s pogovorom p rsrčn im jo p rtiska , tako de se počas n je jo k uleže in en m ili pogled ’z oči zabliska;
zdaj k a j je d i poskus, ka j lubga črkne, enm al sladkega v in a ’z buče srkne.
P oglejte, k a j prem ore ena večerja, kakó prložnost žēnam h ’dó nagaja!
Vedova, že zalublena v ž o ln irja , ta k potolažena in k ró tk a prhaja, de za sladke d a ri vön jo že te rja .
A I m edtem , de jim a noč p re h itro odhaja, K lu kco v to va rši so na galge zlezli
in starega p rija tla d o li otvezli.
V ùrno so ga ta tjé s p ra v ili na stran in p o b e g n ili čez h rib e in doline.
Naš soldat, od lubezni ko p ij an,
n i m is lil, ka j bo, če K lúke c mu zginę.
D eklo pošle gledat, к ״ je blizo dan;
z v é lk im strahom ona nazaj pršine, kornej je m ogia tó p re g o v o riti:
»K lukca n i več na galgah! K a j je s triti?
Na to besedo vdova in n je ž o ln ir o strm ità, ko b* bla od strele zadęta.
Vesêle se prevrne v hud п е т іг ,
soldat zm isli, k a r m u gosposka obeta:
če ga v pest dobé, bo k ra tk i p re p ir.
Že č u ti v rv , к ״ se m u krog vra ta opięta.
Sem te r k je m isli, pa s׳ ne ve pomagat;
od žalosti in straha že hoče scagat.
V teh b rid k ih težavah m odra vdova natégama si z m is li enò pomóć,
de j i para n i blo. — »О, k a j se bova dalej ž a lila čez to vražno noč,
lu b e zn ivi soldat! Sama ko so va nečem ostāt, ak t i p o tegnil proč.
De sreča m en’ n i dobra, do sti kaže, к ’ se m i to noč spēt ta k nesm ílno zlaže.«
A I pravična srõnóst, lubezen živa
se vsem nesrečam nasprot s ta v it znata.
»Veš kaj? Ranega moža iz trüge vzem iva in dejva ga na galge nam est tata;
m rlič ne m ara, a l ga tra v a p o kriva al ga ve te r suši.« — »О, lu b ’ca zlata!
zavupije soldat, »0, t i si k o s ...«
in že m rlič a na ram i vun nos’.
Lepo fle tn o tedaj sta ga vobésla in oślepiła mém’ gredoče zjale, de sta po sreč’ svoje glavé odnesla.
A l nazadnje so jih babe ven dale in ciò do k ra la se je réõ iznêsla.
Spoznal žensko prem étnost, vredno hvale;
p ro ti k ra lic i pa je d ja l na stra n i:
»Zena, к jo lepo pros’, težko se u b ra n i. . .«
־
65
-V a le n tin -V odnik
PESM A N A MOJE ROJ A K E
-66-K ra jn e ! to ja zemla je zdrava, za p rid n e n je lega najprava,
p o lje , vinograd, gora, m orje, ruda, ku p čija ,
tebe reda.
Za v u k si prebrisane glave, pa čedne nu terdne posta ve;
iše te sreča, um t i je dan, n a jd e l jo boš, ak
n is i zaspan.
G lej stvarnica vse t i ponudi, l i jem at od nje ne zamudi,
leniga čaka stergan rokai, palca beraška,
prazni bokal.
Z A D O V O LN I KRAJNC Od straže hravaške gor sonce m i pride, v nograde laške popoldne zaide;
Z Beneškiga m orja ju g čelo poti, od Štajerca bo rja
per de l' me hladi.
M i brazdjo k o n jič i
-67-Za vsako povele mam židano volo, za branbo dežele, a l h o d iti v Solo:
povsodi se maham ko čverst korénak, po dēlam , pa bah am,
pa p ije m tabak.
VRŠAC
Na Veršacu d o li sedi,
neznan svet se teb odpre;
g le j, med s iv ih pleš v sredi zarod ž la h tn ih rož cvete.
S kiad na składu se zdviguje g o lih Verhov kam ni zid, večni M oj ster ukazuje:
p rid zid a r se les učit.
D iv ja koza prosto skače, od m uh daleč je goved, planšar z M ino po domače,
po sneg’ lo vie iše sled.
A k v ih a r d re v i valove, beži v skale plašni trop, stresa v o tli glas bregove,
grom m ájé nebeški strop.
K m a lu sonce čisto seje, in jezer s tro k ra t bleši;
star mecesen re d i veje, vē tru , zim i v bran sto ji.
T u ka j b is tra Sava zvira , m a ti pevske um nosti, jezer dvanajst kup na b ira
Sola zdrave treznosti.
T je pogledaj na višave, k ir T rig la v k u p i v nebo;
štej snežnikov goličave, k a r derži n a rd a lj oko.
T am ki ravno F o rla n ijo , benečansko tu т о г je, doi globoko H ra v a tijo ,
S va j ca bele gor glave.
B liz je p o l je Goratána, o ra t v id im Stajerca, b liž n i sosed m i Lubiana,
zilska, tro lska m ajerca.
Pod v e lik im tu k i Bogam breztelesni b it želim ,
čiste sape sred m ej krogam , m enim , de na neb' živim .
־ 69
-STAR P E V IC NE BOJ SE P E T I Čebelca visoko
g o ri v planine perletna si vupaS
snežne na brine?
S i le ta la nizko, zberala evetje, nanašala m ladim
celo polet je.
K ra le va te roža vab’ na višave, te m atica pošle
v goličave.
H itiš p ro t oblakam , n ič t i ne maraš, tv o j rod je nebeški,
t i se ne staraš.
Ne boj se m i, pesma, ak si globoko, naj b e li se glava, stopi visoko.
A nakreon sivčik na gosli poje, m ej lasce rumene
zapięta svoje.
M O J S P O M IN IK K do ró j en p rih o d n ih
bo m eni v e rje l, de v le jtih nerodnih
okrogle bih pel.
Ne žvenka ne evenka, pa b a ti se nič;
ž iv i se brez pieńka о p e tju ко tič.
K a r m at je vučila, me m ika zapet, k a r starka zložila,
jo ličn o posnet.
R edila me Sava, Lju blansko polje, navdale T rig la v a
me snežne kópé.
Veršaca Parnasa zgol svojiga znam, inaciga glasa
iz gosli ne dam.
Latinske, helenske, tevtonske vučim , za pevke slovenske
živim in gorim . Ne hčere ne sina po m eni ne bo, do vo l j je spom ina:
me pesmi pojo.
-71-00047430
D AM O N N A MELETO Slaba je svetloba lune, n jo o b la ki s k riv a jo ,
žalostno na c itra h strune v m oje srce glas pojo;
nove dela jo m i rane, n o vi noži rēžejo;
solze so le noči znane, k i se le n je j zaupajo.
Delč odležna je M e lita , m ojga srea draga k ri, sladka je ljubezen skrita , z rožam i o b vita spi.
T ra v n ik i so m i pušave, žalost med lju d m i redim , za veselje nim am glave, jaz n a jra jš i sam sedim.
Sej veselja n i brez tebe, t i le m eni srečo daš:
al te lju b i ׳ma p r i sebi, kom u se tedaj podaš?
V e tri! glase te nesite к oknam, k je r M e lita spi, s to besedo jo zbudite:
» L ju b i tv o j za te ž iv i — «
־ 72
־־
U rban J a rn ik
M IN A
Po deželi vse že utihne, lune ja sn i g le j obraz!
M ina p ro ti nebu vzdihne:
Se ne slišim svo j’ga glas!
K a j, oh k a j! tr p i ljubezen, s to ri tavžent slad kih ran, človek n i n ik o li trézen, al* lju b e zn i je podań.
Močno trk a srčna žila, naglo goni v ž’vo tu k ri, m i je piam en v oči v lila ,
tü ia noč! me ne o d k rij!
V posteij i se obračujem , sladko span je n i za me,
čas neusm iljen zdaj im enujem , ke r potasi m im o gre.
S k rito m oje je trp lje n je . K om u bom odkrUa se?
M lado m oje da ž iv lje n je ne predere žaljenje.
P rid i, p rid i! о m oj lju b i!
Le t i sam odžalnik si, p ró t ljubezen oh! ne zgubi,
sicer u trp n e m oja k ri.
GROM ITE G R O M A C l. . .
G rom ite grom ači, in stresite zem ljo o d p ira jte g rlo , požrite lju d i,
v doline cvetoče g rd strah rjo v ite , razdrite domo ve, k je r pokoj с veti.
-73-Le рокаj te puške in bliska j te meči, posečite rode, p re liv a j se k ri.
K rv a v i se zem lja, po toki in nébo, ke r to premagavec povsodni želi.
Jo ka jte m atére, očetje, nevéste, p re liv a jte solze, zdih u jte m iló ! P o k o p lji se m ilp st in pom ilovanje,
ke r s iln ik se p ita z nedolžno k rv jo .
<
K o t o re i visoko lete či vo jska rja
p re b ira svoj rop, ino s k re m p lji p re ti, vse p tice pojoče po logu u m o riti,
njegovo ž iv lje n je m rliče rodi.
P o d rite se gore, visoke planine,
p o k rijte z gradam i vsa mesta, vasi, po zem lj i vsej se razodej pokončanje,
ke r s tega im e njem u novo cveti.
On p ra v i: le jaz im enujem se stva rn ik, podóbe se s tv a rijo nove skôz meč;
k a r starega je , se sprebrni v no vine, skóz ogenj v o jn ik o v gre staro žē preč.
M oči E vro p e jski rodo v i napnite,
stó lé tn ik o v lé t vám svoj jarem p re ti, ra ztrg a jte ke tin e gnusne M apčije,
da m irn o podnebje vam srečo deli.
ZVEZD ISC E
T ukaj zvrha se neznani, v e lk i sve ti sučejo,
z lu čjo sonca so obdani, krogle pote tekajo.
Zvezda zvezde je soseda, n jih za nas Stevila n i, ena v drugo svetto gleda, vsaka bož jo čest gori.
Svetla cesta je razpeta čez brezkončni neba zid, tam se vozi čest očeta, viža pote zvezdnih rid .
Vse je kroglo, vse se m iga, vse od ogn ja sve ti se,
vse oznani, da v e lik a roka svet s to rila je.
Tvoje veličestvo, V ečni!
trum e zvezd nam p ra v ijo ; kako bomo šele srečni, če m i к te b i pridem o;
skoz teh svetov svet bo pela naša duša stva m iko ,
zvrha svetov bo sedela, p ila pe tje angelsko.
-75-Stefan M o d rin ja k
P O P E V K A V U L IS T U PO SŁANA L ju b a , h itro stani gori,
ja sem to !
N ik a j p ro ti ne go vo ri, dobro bo!
Idem se sprehajat s toboj, vzem i h itro , ka j češ, s soboj
slobodno.
Hodam vun pod staro lip o к zdenčeci,
tam , gde veter gible lip o z listeci.
Tam zdaj rožice с vete jo, z k e rih nama se spletejo
venčeci.
Tam si sedema к potoki bistrom u,
tam naj mesec sam visoki v id e i bo.
N igdo naj zapazil ne bo, ah, tam bode nama nebo
vugodno.
Radost lju b a v i stanu je p ri tebi,
srce m oje se raduje — к а к ne b i
č u til v u m eni radosti, v celom te li, vsakoj kosti
k rv k ip i!
M oja roka te ob in ja , g le j, к а к zdaj
z mega srca vroča s ija lju b a v v k ra j!
V u te sladko radost huče, srce tv o pohlebno tuče
sem nazaj.
Jaz kušujem tv o je lica, evetek m oj
t i si m oja v ijo lic a , ja sem tv o j;
z tv o j ih o (ih ja spoznavam, da žalostno ne zdihavam
zdaj zapstoj.
L ju b a , t i si m oj je d in i srca k in (,
tebe к m eni sem p riv in i zdaj p rvič.
T vo j p rija te lj tebe m oli, v č in i m eni vse po v o li
к а к deklič.
Ogenj l j u b avi je sla d ki in o vroč,
večer nama je p re k ra tk i h itro proč.
A ngel к dom i te sprevodi, vsigdar, lju b a , m oja bodi,
dobro noč!
-77-E L-77-E G IJA
Sme se srce mo o d k riti p ro ti te b i, lju b a ma, sme m oj je z ik g o v o riti, k a j srce v p o ču tkih ma!
Oh, ta k g le j, к а к to ž il ne b i se zbog tebe tu lik čas?
M oje celo pism o te b i nosi od me to žn i glas.
Ja sem celo ves povejen, t i mo srce vzela si,
ako pišem a li štejem , m isei ma je p ri tebi.
Srce m oje išče besno kin č, koga je zgubiło, v prsah b iti m u je tesno,
п е та , ka j b i lju b ilo . Ves m oj žite k m i je k iś li к а к baratom po kloštreh, ve čkra t pam et m oja m is li:
je li lju b iti je greh?
Jaz ne spoznam, zakaj Boga lju b a v b i razžalila.
L ju b a v lastna bož ja roka vu me je zasadila.
Bog je m eni dal ču tlivo st,
-Gda tv o srce lju b e z liv o p ro ti memu tu k lo je, oh, к а к b ilo je č u tliv o te vu m eni veselje.
A ko zdaj si prem iálavam , ka j se z menom vse godi, od zdvojenja omedlavam, za me n ik a j dobra ne.
Mene l j u b a vi prežarka žela ne ostavila,
žela, kera je P e tra rka zarad Laure tra p ila .
Ja, ka j A b e la rd zbog svoje Eloize, to tr p i
zdaj tu ro vn o srce m oje, da od l j u b a vi gori.
Is ti H ild e b ra n d je č u til ogenj takãe lju b a v i,
on je sam M a tild o v p o til, da se p ri n jo j ohladi.
V endar b il je ta k svojvolen (ка к nas s to rija vuči),
da redovnikom povolen h iž n i zakon prepovi.
C elibat je njegvo deio, on je vsoj n e vo li k riv . M eni prez te ne veselo nigder b iti, dok sem živ.
V endar rad se v vse nevolje zdaj povdajem , ka j t i znam, da naskorom bode bol je, z Bogom tuga ma je van.
ŠKO RJANEC IN PEVEC Tam, k je r čista sapca piše, k je r se s tra k i zra k z la ti, tam škorjanec zm irom više p ro ti nebu se v r ti.
N jega pesmi m iloglasne, polne sladke radosti, sučo se čez pol ja krasne v ču d n o viti skladnosti.
A l ko p tica je odpela, trd n o vse к а к grob m olči, kadar pevka odhrum ela, p tica к z e m lji spēt frč i.
V razgonih in kolom anjah žlahtna pevka se zgubi,
к а к podobo v sla d kih sanjah uho, oko jo zgreši.
Tak je človek tu d , k a tiri, v pesmah z radostjo živeč, duh p r i rahloglasni li r i p ro ti zvezdam vzdigne žgeč:
T u d i on zapušča zem lje sebi n e p riliče n h ru p in visoke eile je m lje , svet je njem u ne več lju b . Tam v visokosti neznani
T u d i on zapušča zem lje sebi n e p riliče n h ru p in visoke eile je m lje , svet je njem u ne več lju b . Tam v visokosti neznani