P ohištvo zlatú, zveličana stran, katero doseči nam šenkaj Bug sam, m i smo trp e li mraz, vročino hudo,
le -tu nam h nebesam pomagalu bo.
Astraea
T rp e li ste dosti za posvetni dom, zato ste dosegli pozemelski lon, Bug v ra ta zapreti zašafuje sam,
prepoznu sem pridete, je st vas na znam.
№ 047430
P rim ož Lavrenčič
OD JEZ1CNIH GREHOV A h vselej, vselej nasrečni si b iv ti, je z ik človeski!
V velike škode p á div si nu štrafenge p re je v si ti, k ir vzdig niv si se čez Boga, sam čez sebe nu bližniga.
K ader strašnu si p re klin a v, kader šentvav si nu plentvav, kader g o lfiv u preda ja v,
kader fovš pričo si dájav, kader si se perdušavav nu k riv ič n u persegavav, kader si druge opravlav, velke laži doprnašav, kader si t i ta ku grešiv, k i si t i s to jm i m is li biv?
Ce pokuro s tr iti nočeš, kam po srn rti to ji pojdeš?
Ce so la ži to je b ile
to jm u b ližn im u škodlive, večna sm rt bo čezte peršla nu ta te bo v paku vrg la . Fovš priča, boš zavržana, s ketnam i boš povezana.
־
25
-Ce t i k r i vu perseguj eš nu če se t i perdušuješ, če t i tu k a j p re klin u je š, če se t i vsem hudem zdaješ, tam kej boš t i z zobm i škripav, vm ej hudičam i prebivav.
č e t i lu d i zdej opravleš, če jem čast zdej t i odjemleS, če t i tu d i m rtve glodaš, če duhovne t i zdej tadlaš, če z jezikam vse t i sekaš, za p la č ilu k a j t i čakaš?
Te bodo kehe paklenske pékle za to je pregrehe:
k le v nu g rizu boš sam sebe, ta m ka j trp o v boš na cente, kader bode m a rtra to ja v p a k li prez konca nu kra ja . C lovk, d rž i je z ik za zobmi, de se ta ku te na zgodi:
de v paklenske m a rtre strašne je z ik grešni te na pahne.
Tedej se p ro v spokori zdej, de p o tie r prideš v sveti re j!
-26-47430
■י
-27-Z D A J PO C IVAJO L ID J E . . . Z daj počivajo lid jé,
drevje, s tv a ri i polé;
več ete sve jt že spi.
A li v i, me kotrige , v sebi p rim išla va jte , кои se s tv o rite li v id i.
Oh, svetlo sunce, kama?
Nouč te je odegnala?
Gde so tv o ji tra k i?
Id i si: d riig o sunce, m oj Jezuš, g o ri zide
s svo jim darom v m ojem srei.
Ete den se je spuno, zvejzde se že b liš č ijo na m o u d ri nebesaj.
Takãi jaz ravno bodem, gda s svej ta vö odidem к te b i, oh Jezuš, pomagaj ! T ej lo na span jé h iti,
gva nt d o li s sebe slači, ke jp te m rte ln o sti:
ta k d o li vržem toga, K ris tu š m i da drügoga, süknjo, žite k vekivečni.
Stefan K ūzm ič
Roké, nogé i gláva, ra d ü je se pam et ma, kaj sem delo skončao.
Veseli se takajše sree, Boug je tve grejhe daleč od tebe odvrgao.
Idte, trü d n e kotrige , idte, d o li si ležte, želejte postelo.
P rid e vre j me i vöra, gda bode vam postela
v zem li, v štero vas denejo.
Snene oči d re j m ie j о, preci se vkü p zaprejo;
ka pa te j 10, dūša,
gde boude? V u miloščo tve obram be vzem i jo, oh va riva č Izraela.
R azprestri vö p e ro u ti i p o k ri sina ž n jim i, Jezuš, m oja radost!
C i me šče vrag p o žre jti, daj angjelom spe jvati:
toga se ne te k n i žalost.
Tak i vas, m oje drage, vu sne delo nikakše naj ne razdreseli.
D aj vam Boug vsejm dobro nouč, к postelam angjelsko mouč;
ona naj vas verno straži!
047430
PESEM OD GROZĘ TEG A POTRESA IN U РОТОРА K a j z en strah cev s v e jt prehaje,
kader se Bug rezsrdi, svoje štrā fin g e ven daje,
z nam i ra j tengo d rž i;
našo pregreho Straf и je, ta človek ра к ne spozna, к p o ku ri nas napeluje,
tu d i eden odlog da.
V zdigni se, je kle n u sree, k ir se zemla vzdiguje, spusti žalost v tvo je prse,
spoznaj, kd u gospóduje!
Préd si vzem i pobulšanje, dokler u ra je nu čas;
vid iš božje m ašuvānje,
koku Bug zna ukončat nas.
Pogledajte Lisabona,
m ejstu, k ir m u g lih a ni, sejéranu s kra lo vo krono,
sedaj pak posutu Ieži.
Taku zna Bug o b jiska ti,
kd u r pred greham ne beži, kd u r noče nega spoznati,
vselej pregrešnu ž iv i.
-29-Anonim
G radi, hiše in zido vi
-30-T u ka j oča svoje dej te v id i v k r v i p la v a ti, tam kaj gospa svoje dekle
s liá i v ogni ja m ra ti;
кгѵа ѵо pečeni lu d je ta m ka j na kupeh leže, k te r pred ojgnam u iti očjo,
t i se pak v m o rju utope.
G le jte , ko ku Bug m ogočni velke gore poniża,
nu de so lih tu rn i m očni, к te m i prahu pergliha.
O s rd iti K ra l nebeški, m i spoznamo tv o jo muč.
Zanesi duši človeški, podaj n je to večno lu č!
-31-00047430
D avid Novak
S LO V E N S K A PESEM
Poslünte da esi prosim vás gospoda ka bom vám jas pravo od toga národa, Steri v z im i v h iž i p r peči se gloda, á r ga mras m entüje od vsakoga hoda.
V zim enskom vre im e n i páver si zgučava, od s v o jih s ta riših on prpovidáva,
med gjest já rn i s id i ne b o li ga già va, ino ta k zdrem lenjom on strake odáva.
Т а к p ra v i meo sem jaus je d rn u mamicu, a li m rla m i je mám za njo u K a ticu ,
vzeo sam si s tré lic u žnjouv sam bujou ftic u , mama so skü a li p rav dobru župicu.
N ejde on vö rte m i več na n jiv e s plügom , ka b i se obračao svojim friš k im cügom, lik i v ie ti goni eden p ri ton drügom ,
ča, sarvaš, hajs redža, ž iile dráple strügom . Кае pa m oj oča delau v Sent G othardi, dare je meo pune f se f p lu n d re to k va rd i, nosou je o k o u lik tam otec na dárdi, tö rö k baše glávo novce v Salavardi.
Te je dobre b ilo u na svéti žive ti, mogou je te č lo v ik dosta pénes m eti, nei je meo n e vo u li n i vzim i n i v ie ti,
v bibor, vbárSonski gvant mogóu je odeti.
־ 32
־
47430
3 3
-Meo je m oj s ta ri ded p ra v tūčnoga brava, ta k je b iu v e lik i, kako d iv g ja krava,
Sest centov je vágao meo je g je tra zdrava, dosta b ilo u dobra, a li zim a prava.
I zdaj ta k delàmo p ri ogni sidim o, к fašanki s p rá v la ti tü d i se h itim o , dosta gostuvanjao re d iti vidim o, i ta k célo zim o vesélo držim o.
OTROČJA PO STELA N A K M E T IH Ta deveti mesie teče,
k a r sim se oženil jest, ena nova skrb me peče:
žena hoče se razlest.
Ona je vže m eni rekla, de je babco čas najet, de se bode skoraj uległa:
zdaj bom mogel dnarce štet.
P rv ič m orem je st k u p iti k u r jih ja jc pehare tr i, d ru g ič m orem je st d o b iti
polhen k u rn je k kokuši.
T re tič m orem speč p u s titi na rm a jn pet a l šest pogač, to lk a jn v in a tu d k u p iti,
de bőm km a lu en berač.
K e j so cule in plenice, kej je zibel in povoj?
K e j so каре in tančice, kej je m ir in pokoj moj?
Zena zdaj le h u jš i stoka in u groznu v svitke gre, baba jo na p o stli žoka,
dékle sem te r k je lete.
K u m a j se bo ona u d rla , m orem vže po botre teč, baba bode zda jci cvrla ,
p ra ta se bo je la peč.
K a r bo m eni še ostai и, bo v b o trin ji g o ri šlu, k a j se bo kaplanu dalu, k a j še tu d i m ežnarju?
N ekaj bodo botre spile, kadar к ženi p rid e jo , nekaj bodo dekle zlile ,
kadar piskre u b ije jo . K e j je to, k a r bo potreba
noter v kopel babci dat?
K e j je to, k a r n i potreba in se vender m ore dat?
Z daj se eden tu k a j zgledaj, kaku enmu možu gre, če se ženska krošna spredaj
e n kra t na glu d o i podre.
־ 35
־
00047430
M a ksim ilija n Redeskini
OD Z A LU B LE N E NEVESTE BOŽJE K je je Jezus, m oje žele;
m oje vse zaupanje?
Z n jim je p re jš lu vse vesele nu m oje potroštanje.
Jest ga čem flis k is k a ti to k dolgu, de ga dobim , nu ga čem močnu držati, de njega več na zgubim . T u ke j v žalosti prebivam , m oje sree se to p i
nu solze zabstojn prelivam , ke taistga z n a jti n i,
k ’tirg a m oje zvestu sree več k ’samo sebi lu b i
nu s plem enam vse goreče tu d i u m re ti iz n jim želi Jest ga išem nu ga kličem po vsem m ej stu Jeruzalem .
A l, oh žalost, ga na slišem, k ’t ir ’ga v id it je st želim . O v i brezni nu globočine povejte m i, k je ga dobim?
О v i h rib i in u doline, de jte m i, k ’t i r ’ga lub im .
-36-47430
-37-M oje srce poskakuje, kadar začnem m is liti, k a j m en’ Jezus oblubuje, če ga na neham lu b iti.
En z la t prstan men’ obeta, čiste večne lubezne,
bom nevesta ne t ’ga svēta, am pak cele večnoste.
On bo tam kej mene kro n a i s krono te naum rječnoste nu bo mene tam polonal za v o i m oje zvestoste.
K je r je st njegova nevesta sem ga srčnu lu b iła ,
sem bla njem u vselej zvesta, njega sam’ga obj ela.
K je r ga v žalost״ nu v b ritk u s ti n isim lu b it je jn a la ,
tu d v veselu nu v sladkusti večnu ga bom uživala.
K ’t ir z n jim v žalosti prebiva, se bo tu d z n jim veselil,
k ’t ir grenkust zajn tu ke j uživa, bo sladkost tam kej dobił.
О S M R TI
Revnu človeško živle n je je en piš, k tir se km a l zgubi,
člov’k se vender zio zadene, noč nu dan za tu s k rb i;
v strahu, v tro š tu se vo jsku je , sreo vender zadost na s tri, k je r se sm rt skuz p e rb ližu je , ure ona na zam udi,
ure ona na zam udi.
C lov’k se sam živle n je m ire, s kra tke h le jt vso večnost s tri, se zanaša v trd n e v ire
na to svojo m iado k ri, njem u v srce to na pade, kaku ga sm rt p re m in i;
koker ta t živle n je ukrade, v kra tkm o časo ga um ori, v kra tkm o časo ga um ori.
О, kam je lepota zginla, k tir se je ta s v e jt ču d il, koker r oža je vsehnila, nje lep c ir je ves zb le d il, narbel с veste je želela, m rtv a v tru g e že Ieži, ta sm rt je n jo prehitela, zdej vsak od n je preč bejži, zdej vsak od n je preč bejži.
-39-C lo v 'k se svoj žvot z gvantam cira, z zlatam , s srebram ga obloži,
vso lepoto n a jn nabira, na žlahtneh špižah ga drži.
Z n jim bo črve, kače spižal, oglodan bo do kosti;
kd u se bo na sve jt zagviSal, k je r n i stanovitnosti,
k je r n i stanovitnosti.
č lo v ’k le iše kra tkę čase, svojga srca rezlušenje, žlahtneh m u zik lepe glase, goden je, trobentanje;
oh, te glase ga b’do m in ili, к seb’ ga več na k lic a li, ampak zgonovi g la sili, m ilu ga o b jo ka li,
m ilu ga o b jo ka li.
S m rt bode s koso m ahnila, to posledne s trila bo,
te lo od duše ločila, v rg la v zem ljo to telo;
cel mogočneh se na šona, k t ir se v teh troneh časte, k ra li, cesarji padejo s troņa, krone, sceptre zapuste,
krone, sceptre zapuste.
О, kam so ta is ti p re jš li pred nakterm e tavžent le jt, v čm o zem i jo so njeh znesli, zap u stili so ta sve jt;
škrine, mošne so роІпШ , s ta k m i šacmi, de n i zreč, v večnost so se p re se lili, ka j so nesli s sabo preč, ka j so nesli s sabo preč?
B loger bod tem u človeku, k tir bo sve jtu slavo dal, koker pred to kačo te ka l, deleč preč od njega sta i;
svojo dušo bo obvarval pred večno navam astjo, Bug ga bo ob sm rte v a rv a l s svojo gnado, m ilo stjo , s svojo gnado, m ilo stjo . Za tu človek, t i sovraži g o lfi jo tega svejta,
koker zvest k ris tj an se skaži, lu b i samu tvo jg a Boga;
gledej, de te sm rt na prejde, brum nu ž iv i za naprę j,
de dušo perpravno najdę p rid ti srečno v svete re j, p rid ti srečno v svete re j.
-41-v e Ce r n a
Sonce se ponižuje, noč tèm na p e rb ližu je
in ž n jo span je sladkó, in ž n jo spanje sladkó;
s to ri konc opravilam , d e li moč no vim dēlam ,
zatisne nam tru d n o oko, zatisne nam oko.
Na vēčer sprem iálujem , dobrote pregledujem ,
k i nam jih Bog deli, k i nam jih Bog de li.
N ja m ilo s ti deležni m u bódim o hvaležni,
hvaležnost on od nas želi, hvaležnost on želi.
Skoz n ja m i vse spoznamo, od n ja vse dobro ’mamo,
tu d te noči pokoj, tu d te noči pokoj.
On stúdenc vse dobrote, o b va m ik vsaké srote;
k é r sladkó spim , je v a rih m oj, ké r spim , je v a rih m oj.
47430